9. SISTEMSKO DELO

Mikroračunalniški sistem PARTNER vam pomaga pri reševanju zamudnih, rutinskih, ponavljajočih in zahtevnih opravil. Da bo te naloge lahko učinkovito opravljal, morate poskrbeti za pravilno organizacijo podatkov (datotek) na diskih. Le tako bo PARTNER res pravi partner pri vašem delu.

Na disku se nahajajo programi, ki so namenjeni reševanju vaših problemov (aplikacije) in programi, ki omogočajo delo računalniku (sistemski programi). Brez sistemskih programov ali pri nepravilni organizaciji le-teh računalnik ne bo deloval.

V tem poglavju bomo opisali vsa sistemska opravila, ki jih mora uporabnik periodično opravljati, da omogoči brezhibno delovanje sistema.

9.1. Formatiranje disket

! OPOZORILO !!!
NE FORMATIRAJTE DISKET S PROGRAMI IN PODATKI.
FORMATIRANJE UNIČI VSEBINO DISKETE.

Nove diskete niso formatirane, to pomeni, da nanje še ne moremo zapisovati. S formatiranjem se na disketi določijo sektorji in steze, ki pozneje sprejmejo uporabnikove podatke in programe.

Kapaciteta formatirane diskete znaša za uporabnika 146 stez x 18 sektorjev x 256 znakov.

Na novo lahko formatiramo tudi diskete, katerih vsebine ne potrebujemo več, vendar jih želimo uporabljati za shranjevanje drugih podatkov oz. programov. S formatiranjem se namreč vsebina diskete zbriše, zato tako disketo lahko ponovno uporabljamo kot novo.

Za formatiranje disket je na disku zapisan poseben program FORMAT.

Postopek pri formatiranju:

1. Vtipkajte ukaz

A>FORMAT <RETURN>

Na zaslonu se pojavi menu in sporočilo:

Ali je disketa v poganu B: potrebna formatiranja (D/N):

2. Vtipkajte D in program FORMAT začne formatirati disketo.

3. Ko je formatiranje uspešno izvedeno (čas formatiranja je približno 2 minuti), se na zaslonu prikaže sporočilo:

USPEŠNO FORMATIRANJE.

Zdaj je disketa formatirana in lahko sprejme uporabnikove programe in podatke.

9.2. Zagon računalnika in operacijski sistem

Operacijski sistem CP/M za delovanje potrebuje naslednje datoteke:

CPM3.SYS – Operacijski sistem, ki je sestavljen iz dveh delov.
BDOS (Basic Disk Operating System) je osnovni diskovni operacijski sistem, ki skrbi za krmiljenje in upravljanje pomnilnikov.
BIOS (Basic Input Output System) ima nalogo krmiljenja vhodno izhodnih enot.

CCP.COM – (Console Command Processor) – konzolni krmilni program je procesor konzolnih ukazov. Po nalaganju prevzame vodenje sistema, branje uporabnikovih ukazov in prenašanje na druge module.

Začetni nalagalnik – omogoči nalaganje sistema takoj po vključitvi. Na disku/disketi se ne nahaja v obliki datoteke. Zapisan je na zunanjih sledeh diska/diskete.

Za lažje razumevanje si oglejmo dogajanje ob vključitvi računalnika. Ko računalnik vključimo, je delovni pomnilnik prazen – brez operacijskega sistema. Postopek vpisa operacijskega sistema v delovni pomnilnik imenujemo nalaganje sistema.

Poteka v več fazah. Računalnik vsebuje del pomnilnika tipa EPROM, v katerem se nahaja preprost program, ki se izvrši takoj ob vključitvi in sproži nalaganje operacijskega sistema. V delovni pomnilnik se najprej vpiše začetni nalagalnik, ki se nahaja na sistemskem disku/disketi. Šele ta program prenese datoteko CPM3.SYS v delovni pomnilnik ter pripravi računalnik za delo.

Konzolni krmilni program CCP.COM skrbi za delo s tipkovnico in poskrbi za izvrševanje vtipkanih ukazov. Brez tega programa sploh ne moremo začeti z delom.

Celoten postopek začetnega nalaganja se ob vključitvi računalnika avtomatično izvede. Po uspešnem zagonu se operacijski sistem javi z znakom pripravljenosti:

A>

oziroma se izvede ukazna procedura definirana z datoteko PROFILE.SUB. Tu se nahaja tudi klic začetnega menuja.

9.3. Generiranje sistemskega diska / diskete

Sistemsko disketo/disk uporabljamo vedno pri zagonu računalnika. Na njej morajo biti vsi elementi, potrebni za zagon, ki smo jih navedli v prejšnjem poglavju.

Sistemski disk/disketa se generira po naslednjem postopku:

1. Disk/disketa mora biti formatiran/a, vendar ni nujno, da je prazen/a.

2. Na disk/disketo kopiramo datoteki CPM3.SYS in CCP.COM. Uporabimo ukaz PIP oz. KOPI pri sistemu 1FG.

3. S posebnim programom na zunanje sledi diska/diskete zapišemo začetni nalagalnik.

Različne inačice PARTNERJEV potrebujejo različne operacijske sisteme, nalagalnike in zapisovalne programe. Naslednja tabela prikazuje potrebne elemente za posamezno inačico:

Inačica	Nalagalnik	Zapisovalni program
disk WFG	CPM3.GDP, WLDR.COM	PUTWSYS.COM
disketa WFG	CPM3.GSR, GFLDR.COM	GPUTFSYS.COM
disketa 2FG	CPM3.2FG, G2FLDR.COM	GPUT2FSYS.COM
disketa 1FG	CPM3.1FG, GFLDR.COM	GPUTFSYS.COM

V tabeli vidimo, da imajo operacijski sistemi pri različnih inačicah različna imena tipov. Tako jih označujemo, da jih ločimo med sabo, vendar moramo poskrbeti, da se na katerikoli kopiji imenuje operacijski sistem CPM3.SYS. Datoteka CCP.COM je za vse sisteme enaka. Vedno jo naložimo na sistemsko disketo/disk na uporabniško področje 0 in ji priredimo atribut SYS.

9.3.1. Generiranje sistemskega diska/diskete za WFG

Pri tej inačici se navadno sistem nalaga z diska. Disketo uporabimo le takrat, ko pride do napak pri nalaganju z diska (glej poglavje 12) ali po uspešnem formatiranju diska.

Disk in sistemska disketa sta tovarniško opremljena s sistemom, zato po nakupu računalnika sistema ni potrebno generirati.

Priporočamo vam, da si takoj naredite kopijo sistemske diskete in originala za delo ne uporabljate. Original shranite na varno mesto. Iz originalne sistemske diskete ne snemajte zaščitne nalepke.

Kopijo sistemske diskete naredite po naslednjem postopku:

1. Na disku najdete prazno uporabniško področje in vsebino originalne sistemske diskete prekopirate na to področje.

PRIMER:

A>SHOW [SUSERS]    (vtipkan ukaz)
A: Active user: 0   (odgovor sistema)
A: Active files: 0  1  2  3  4  0 11
A: No free entries: 240
Ugotovimo, da so prazna področja 1, 2, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 12, 13, 14, 15.
Za kopiranje izberimo npr. področje 1.

A>PIP A:[1]=B:*.* [SVR]    (vtipkan ukaz)

2. Na prazno, že formatirano disketo prepišemo vsebino izbranega področja:

A>PIP B:=A:[1]*.* [SVR]    (vtipkan ukaz)

3. Zapišemo na zunanje sledi nalagalnik:

A>B:GPUTFSYS    (vtipkan ukaz)

S tem smo prekopirali celotno sistemsko disketo. Sistemska disketa vsebuje vse datoteke (programe), ki se nahajajo tudi na disku. Vse te datoteke potrebujemo za delo.

Če na disku ni sistema (po formatiranju diska), ravnamo po naslednjem postopku:

1. Vstavimo sistemsko disketo v disketni pogon.

2. Resetiramo računalnik in ko se pojavi napis TESTING MEMORY, na tipkovnici pritisnemo tipko CTL-C. Za tem se sistem javi z *.

3. Vnesemo lahko ukaza:

A - povzroči nalaganje sistema z diska
F - povzroči nalaganje sistema s sistemske diskete

Izberemo ukaz F.

4. Ko se sistem javi z znakom pripravljenosti B>, prekopiramo z diskete potrebne datoteke.

PRIMER: če prekopiramo celotno vsebino sistemske diskete, uporabimo ukaz:

B>PIP A:=B:*.* [SVR]

Obvezno moramo prekopirati vsaj datoteko CCP.COM.

5. Poskrbimo za pravilno datoteko CPM3.SYS.

PRIMER:

B>PIP A:CPM3.SYS=B:CPM3.GDP [SVR]

6. Zapišemo še nalagalnik.

PRIMER:

B>PUTWSYS

7. Resetiramo računalnik. Če smo uspešno naložili sistem, se mora javiti znak pripravljenosti A> ali ustrezni menu.

9.3.2. Generiranje sistemske diskete za 2FG

Sistem nalagamo vedno s sistemske diskete, ki jo vstavimo v zgornji disketni pogon (A). Priporočamo, da naredite kopijo originalne sistemske diskete. Originalno disketo shranite in je ne uporabljajte.

Kopijo sistemske diskete naredimo takole:

1. V pogon B (spodnji pogon) vstavimo prazno, formatirano disketo in vsebino originalne sistemske diskete prekopiramo.

A>PIP B:=A:*.* [SVR]

2. Na začetne sledi zapišemo nalagalni program. V pogon A vstavimo originalno sistemsko disketo, v pogon B pa kopijo in vpišemo ukaz:

A>PUT2FSYS

9.3.3. Generiranje sistemske diskete za 1FG

Sistem nalagamo vedno le s sistemske diskete, ki jo vstavimo v disketni pogon. Priporočamo, da naredite kopije originalne sistemske diskete. Originalno disketo shranite in je ne uporabljajte.

Kopijo sistemske diskete naredimo takole:

1. Najprej naredimo kopijo vseh datotek, ki se nahajajo na sistemski disketi. Pri sistemu 1FG imamo samo en disketni pogon, kar nam otežuje enostavno kopiranje datotek z ene diskete na drugo. Če vam je dostopen sistem 2FG ali WFG, potem kopiranje opravimo na takšnem sistemu (glej prejšnja dva razdelka), drugače uporabimo program KOPI.

PRIMER:

A>KOPI *.* 

2. Na začetne sledi zapišemo še nalagalnik. Najprej ponovno v disketni pogon vstavimo originalno sistemsko disketo, nakar vpišemo ukaz:

A>GPUTFSYS

Zatem točno sledimo navodilom, ki se izpisujejo na ekranu.

Originalna sistemska disketa je praktično polna, vendar pri delu vedno ne potrebujemo vseh datotek (programov). Na kopije lahko naložimo poljubne datoteke, od datotek z originalne sistemske diskete pa samo tiste, ki jih pogosto rabimo (npr.: DIR.COM, PIP.COM, ERASE.COM, TYPE.COM). Na vseh disketah, ki jih uporabljamo kot sistemske, morata obvezno biti datoteki CPM3.SYS in CCP.COM.

Sistemska disketa služi le za zagon sistema. Takrat mora biti v pogonu A sistemska disketa. Med delom lahko sistemsko disketo zamenjamo, tudi s takšnimi na katerih ni sistema, vendar mora na vsaki disketi biti datoteka CCP.COM. Ta datoteka mora biti na uporabniškem področju 0, z atributom SYS.

9.4. Instaliranje dokupljene programske opreme

Računalnik s programi operacijskega sistema bi bil le samemu sebi namen, zato potrebujete še dodatno programsko opremo – aplikativne programe oziroma programska orodja (prevajalnike).

Če ste dokupili dodatne programske izdelke, ste dobili tak izdelek na disketi. Za takšno disketo velja isto, kot za sistemsko disketo – da je za delo ne uporabljajte. Priporočamo vam, da takoj napravite kopijo, originalno pa shranjujete le v primeru izgube podatkov na kopiji.

Ob disketah dobite tudi pripadajočo dokumentacijo. Če tam ni drugače definirano, potem velja naslednji postopek instalacije:

WFG sistem:

- V disketno enoto vstavimo disketo s programskim izdelkom, ki ga želimo instalirati in vtipkamo ukaz:

A>PIP A:=B:*.* [SVR]

Pri tem se vse datoteke z diskete prepišejo na disk, na uporabniško področje 0.

- Če datoteke, ki smo jih prekopirali nimajo atributa SYS, jim priredimo takšen atribut z ukazom SET, le tako jih bomo lahko uporabljali na kateremkoli uporabniškem področju.

- Originalno disketo shranimo na varno mesto in je za delo ne uporabljamo. Če določene programe redkeje uporabljamo in imamo disk že zelo zaseden, lahko aplikativne programe kličemo tudi z diskete. Seveda za to uporabljemo kopijo originalne diskete. Če mnogo delamo z disketami, je smiselno uporabiti ukaz:

A>SETDEF A:,*

S tem ukazom določimo vrstni red iskanja datotek na disku. Operacijski sistem najprej pregleda trenutno aktiven disk, zatem pa še disk A. Ta ukaz ponavadi vključujemo kar v ukazno proceduro PROFILE.SUB.

- Če za delo uporabljate menujsko tehniko, nove programe vključite v menuje.

2FG in 1FG sistem:

- Najprej naredimo kopijo originalne diskete. Pri sistemu 2FG to naredimo takole: v pogon A vstavimo originalno disketo, v pogon B pa prazno formatirano disketo in vpišemo ukaz:

A>PIP B:=A:*.* [SVR]

S tem smo prekopirali vse datoteke iz originala na kopijo. Za sistem 1FG uporabimo za kopiranje ukaz:

A>KOPI

- Za olajšano delo na kopijo dodamo programe, ki jih dodatno potrebujemo. Npr. pri prevajalnikih še urejevalnik teksta. Tako lahko na isto disketo zlijemo več različnih aplikacij. Priporočamo, da na vsako disketo dodatno prekopirate še datoteko CCP.COM.

- Pri delu z disketami hitro napolnimo disketo. Zato na delovnih disketah hranimo le nujno potrebne datoteke, ostale pa brišemo. Pri aplikativnih programih so na disketi dodane tudi datoteke, ki jih za delo ne potrebujemo (to so priročniki in pomožni programi).

9.5. Zaščita podatkov pred izgubo

Podatki predstavljajo veliko vrednost, zato jih nikakor ne smemo izgubiti. Obstaja pa nevarnost (čeprav zelo majhna), da se disk pokvari, ali pa da pride zaradi človekove napake do brisanja podatkov na disku. Na primer, dali smo računalniku ukaz, da določene podatke briše, kasneje pa ugotovimo, da jih še potrebujemo. Temu se ne moremo izogniti, zato moramo vedno poskrbeti za kopijo podatkov (back-up). Če se torej na disku zaradi napake ali okvare podatki izgubijo, nam še vedno ostanejo njihove kopije na disketah.

Zagotavljanje kopij podatkov, ki so bili vnešeni v računalnik, spada med zelo pomembna opravila. Vrednost podatkov ugotovimo ponavadi šele tedaj, ko jih nimamo več, zato ne preverjajmo njihove vrednosti na tak način – raje si redno zagotavljajmo kopije na disketah.

Po vsakokratnem spreminjanju (ažuriranju) podatkov moramo ažurirati tudi kopijo, saj bomo tako ob izgubi osnovnih podatkov imeli najmanj dela z obnovitvijo zadnjega stanja.

Kopije podatkov lahko delamo s programom PIP. Obstaja stikalo (opcija) A, ki omogoča kopiranje samo tistih datotek, ki smo jih spreminjali po zadnjem ažuriranju.

PRIMER: Želimo narediti kopijo vseh datotek tipa .DAT. Če želimo ugotoviti, katere datoteke smo spreminjali, uporabimo ukaz:

A>DIR *.DAT [FU]

Oznaka Arch označuje datoteke, ki niso bile spreminjane od zadnjega ažuriranja.

Naslednji ukaz kopira le datoteke brez oznake Arch:

A>PIP B:=A:*.DAT [AV]

Sedaj imajo vse datoteke tipa .DAT oznako Arch. Izgubijo jo takoj, ko takšno datoteko kakorkoli spremenimo.

Če je velikost datoteke na winchester disku večja od kapacitete diskete (664 K Bytov), je ne moremo prekopirati z ukazom PIP. V ta namen je izdelan program BACKUP, ki večje datoteke kopira na več disket – podobno kot na magnetni trak. Program BACKUP dobite ob aplikativnih programih skupaj z navodili.

Ukaza PIP prav tako ne moremo za delo kopij uporabljati na 1FG sistemu. Na sistemski disketi je dodan program KOPI, ki je opisan v poglavju 8.7.4.

Da boste natančno vedeli, na kateri disketi se nahajajo kopije določenih podatkov, vam priporočamo, da jih opremite z nalepkami, ki so priložene disketam. Na nalepko napišite imena datotek in datum kopiranja. S tem načinom bi morali pogostokrat menjavati nalepke, zato lahko priložite tudi list, na katerega predhodno natisnete direktorij (uporabite ukaz DIR in pred pritiskom na tipko <RET> pritisnite CTL-P).